»Vabim vas, da se sprehodite po gozdu in spoznate nova bitja. Predstavite se jim, kakor se predstavite tudi ljudem, ko jih spoznate.« Tako nas je Carolyn, naša učiteljica vodnica, povabila med hojo po gozdičku nad Sočo v Kobaridu; bil je prvi dan usposabljanja za vodnico/vodnika gozdne terapije, uvodni praktični teden.

Že leta se potepam po naravi, pogosto sama, a dotlej se nisem nikoli predstavila nikomur drugemu razen ljudem. In tudi klepetala nisem z drevjem, praprotmi, rožicami, pticami, kamni … Opazovala sem jih, občudovala, poslušala, pobožala; da bi se z njimi pogovarjala, kot se pogovarjam s preostalimi ljudmi, da bi z njimi tkala pristen odnos, kot ga tkem s preostalimi ljudmi, to pa ne.

Malce obotavljivo sem pristopila k drevesu … Nerodno sem zamencala pred njim in potihoma zamomljala: »Živijo. Jaz sem Mateja. Lepo te je spoznati. Kdo si pa ti?« A tako se vendarle nikoli ne predstavim, s povešeno glavo in potiho! Zato sem se vzravnala in široko odprla oči. Šele tedaj sem videla, da se ne predstavljam le drevesu, temveč vsej njegovi razširjeni družini, ki je številčno že bolj spominjala na manjšo vaško skupnost. Ob najdebelejšem deblu se je tesno vilo drugo, ožje, in zraven še eno, spodnji del širšega, ki se je razraščal v korenine, je bil obrasel z mahom, iz njega so rastle olistane vejice, povsod so hitele mravljice … Toliko življenja na tako majhnem prostoru!

Hitro me je minilo začetno nelagodje in naslednjih petnajst minut sem zvedavo opazovala to nenavadno skupnost, rekla kakšno s katerim od njenih članov; se nasmihala, vprašujoče gubala čelo … Nekako tako, kot to počnem, ko klepetam z ljudmi. Ko te premaga radovednost, si pač želiš izvedeti čim več. In komunikacija spontano steče.

Odtlej, ko grem v naravo, v gozd, na travnik, ob prihodu vselej pozdravim vsa bitja. Ko hodim, kakšnemu z nasmehom pokimam, tako kot to včasih počnem, ko si greva nasproti z neznancem, kdaj jih pozdravim glasneje, kot pozdravim ljudi, s katerimi se srečujem v naravi, kdaj kakšnega nežno objamem, nikoli silovito, temveč se približam počasi in vprašujoče pogledam: »Smem?«

Priznam (četudi dokaj nerada :-)): kar nekaj časa sem to počela, ko ni bilo v bližini nobenega drugega človeka. Ni se mogoče tako zlahka otresti antropocentričnega zaznavanja sveta, ki nam je (vsaj večini) privzgojen. Zato je neskončno lep občutek, ko se začne to zaznavanje krčiti in razblinjati. Ko postane to, da pozdraviš gozd, ko vstopiš vanj, spontan vzgib. »Živijo, gozd, kako si?«