Veter razmrši liste
mogočnih hrastov,
ki varujejo.

Sveže pokošena trava
daje zavetje drobnim bitjem,
ki pridejo na obisk.

Orkester zaigra:
ptice, najživahnejši zbor,
škržati za intermezzo.

V nizkem preletu
ptice razpirajo krila,
zdaj ta utripajo, zdaj vodi veter.

Vetrič se poigrava z lističi
travniškega zelenja,
mravlja hiti po nogi.

Priznam: zanimanje za poezijo je od nekdaj močno zaostajalo za ljubeznijo do proze. In tudi pesmi sem imela vselej raje tiste, ki so bile jasno pripovedne. Potem pa je bilo treba v sklopu usposabljanja za pridobitev certifikata za vodnico gozdne terapije nenadoma začeti pisati tudi – pesmi. Haikuje oziroma njim podobne stvaritve. Sprva sem se namenila zlagati ustrezno število zlogov v ustrezno število vrstic, a sem kmalu ugotovila, da se tako bolj ukvarjam z obliko kot z vsebino. In sem prešla na prosto ne-rimo.

Treba je bilo napisati petnajst pesmi – kar precej, se mi je zdelo … Dokler nisem prvič sedla na poletno ocvetličen travnik in začela pozorno opazovati, kaj se dogaja okoli mene. Potem so se začele črke sestavljati v besede in besede v pesmice skorajda dobesedno same. In tako se je dogajalo tudi naprej, petnajst pesmic, krajših in daljših, odvisno od občutkov, od navdiha, je tako zlahka zdrselo na papir.

In še nekaj čudovitega je spremljalo to pesniško ustvarjanje: nisem se obremenjevala s tem, ali se v meni rojeva velika pesnica ali sem preprosto zanič. (Za to hvala metodi usposabljanja, ki jo prakticira ANFT – prvič v življenju izobraževalni proces ni bil predvsem učenje na pamet in strah pred neznanjem, temveč čisti užitek v ustvarjanju in odkrivanju novega.) Vseeno mi je, ustvarjam in pri tem uživam!

Vidim cvet, ki lepša razbrazdano drevo; pa ti?
Vidim praprot, ki nežno poljublja tla; pa ti?
Vidim metulja, ki igrivo draži drugega; pa ti?
Vidim iglico, ki lebdi v prostem padu; pa ti?
Vidim vejo, ki ne prenese konvencionalnosti; pa ti?
Vidim kapljo, ki vadi vzdržljivost; pa ti?

Vidim. In ti vidiš.

Sedim, opazujem, občutim – in prepustim naravi, da steče skozme.