Je narava, v kateri se naši čuti prebujajo počasi, nežno; in je narava, ki jih prebudi nenadoma, silovito. Takšna, ki ne okoliši, temveč nas nepripravljene zajame kakor val in ponese s seboj, je nekje v Dalmaciji … Kjer se obalna vasica podaljša v razgiban polotok, obrasel z makijo. Njegove konce zarobljajo robustne bele skale, ki se zajedajo v smaragdno morje.

Tukaj je za človeka, ki živi v mestu, pa četudi preživi zelo veliko časa v naravi, vsega … preveč. Preveč za oči in še zlasti preveč za nos :-)!

Ko se morska gladina skorajda ne loči od obzorja, se oči utapljajo v neskočni modrini neba in vode, vmes pa pejsaž dopolnjuje splet zelene, rjave in sive, ki ga spomladi in na pragu poletja barva redko cvetje. V daljavi kipijo iz morja kakor privid kornatski otočki, na drugi strani se razteza robusten svet skorajda ogolelih dalmatinskih hribov in planot. Na širok bel kolovoz, ki vodi po polotoku do njegove skrajne točke, sem in tja skoči srnjad ali mufloni; območje je zavarovano in v njem ni dovoljen motorni promet, poleg tega je pretežno samotno (mogoče se julija in avgusta na polotok poda več ljudi, a sama ga vselej doživljam zunaj osrednje turistične sezone), zato se lahko živali tukaj brezskrbno gibljejo.

Vonj je značilno sredozemski in tako močan, da preglasi vse preostale čute (in dokočno odpodi misli). Ko napolni nosnice, se razlije po vsem telesu, čutiti ga je na vrhu glave in v konicah prstov na nogah. Povsem opijani in nerazumljivo navdaja z nepopisnim občutkom sreče. Skorajda prisiliti se je treba, da pozornost namenjamo še čemu drugemu. Vselej, ko ga tako željno vpijam, da se zdi, kot da ga hočem posesati iz zraka, si želim, da bi lahko ustavila vsak posamičen trenutek in ga daljšala v večnost.

Vselej, ko hodim ali tečem po polotoku, je bodisi sonce bodisi veter ali oboje. Sončni žarki telo božajo ali ga neusmiljeno prižigajo; veter ga prijetno hladi ali ga biča. Kamenje na poti občasno rahlo zamaje korake in hrešči pod težo telesa. Zjutraj se je treba mestoma sklanjati, da pajkom ne uničiš sveže napletene mreže. Sredi gošče, ki se od kolovoza spušča proti morju, žgolijo ptice, sem in tja završi v njej, in včasih iz nje skočijo živali. Polotok se dviguje in spušča, občasno se pot za dalj časa zravna. Ko dospem do konca, do rta, kjer je kapelica in kjer je posušen bor, s katerega mezi smola, in kjer zelen svetilnik oznanja kopno, se postavim na rob pomola in prisluhnem pljuskanju morja v skale; včasih je to nežna glasba, včasih neukročeno buči. In samo … sem.

Tako narava spontano prinese tisto, za kar si pogosto zavestno prizadevam(o): biti tu, zdaj. Nič drugega, samo narava.