Jutro je, oblačno, dežuje … Na vetrovki nežno poskakujejo kaplje dežja, moker orkester potihoma igra. Ko stopim v gozd, se jakost glasbe okrepi. Vselej je tako. Dež v drevesnih krošnjah zganja hrup in vzbuja občutek, da je precej obilnejši in močnejši, kot je v resnici. Za povrh ga vešče prestreza gozdna streha. Skoznjo pronica zgolj rahlo pršenje ali še to ne.

Barva listja, ki je že tako spomladansko živahna, je omočena še izrazitejša. Na robovih se ponekod nabirajo kaplje in sem in tja kakšno »odtrgam« in jo pokusim, se z njo pičim v nos ali se potrepljam po licu. Okus je svež, dotik poživljajoč; ko se mrzla voda dotakne kože, se zazdi, kot da pronica skoznjo in se razlije po vsem telesu.

Tudi svež in vlažen zrak se z globokimi vdihi razleze po telesu, ki je čedalje lahkotnejše; kot bi se polnilo s helijem.

Okoli drevja se vijejo meglice, ki ustvarjajo magično vzdušje; skorajda pričakovati je, da se bo od nekod vzel kak nabrit škrat ali da bodo iz tal vzniknile vile in zaplesale. Počutim se, kot da bi bila na snemanju fantazijskega filma, prizorišče pa še čaka na prihod glavnih igralcev.

Ko stopam po gozdni prsti, je podlaga še nekoliko mehkejša in prijaznejša za hojo …

Ljubim sonce in snope svetlobe na modro-zelenem platnu; tedaj se mi zdi, da telo poka po šivih od energije. A kako lepo je v gozdu tudi v dežju. Kajti dež spira, čisti, osvežuje in umirja. Obenem pa razigra domišljijo, ponese nas v svet pravljic, ki ga skozi odraščanje žal vztrajno zapuščamo. Poleg tega je v gozdu v dežju praviloma bolj kot ne samotno in tako lahko uživamo v svojstveni glasbi šumenja krošenj ob solističnih mojstrovinah ptic.

Nek priljubljen citat pravi: »Dež niso zgolj kaplje vode. Je ljubezen Neba do Zemlje. Nikoli se ne srečata, a si tako sporočata ljubezen.« Še kako rada verjamem, da je dež ljubezensko sporočilo (četudi včasih malce presilovito :-)).

Zatorej: ko se nebo rahlo razpre in prepusti nežen dež, pojdimo v gozd!