Igrivo

Zgodnje dopoldne je, sonce se razliva po gozdu in tla so prekrita z močnimi sencami drevesnih debel in vejevja. Kotanjasta pot, ena številnih, ki se vzpenjajo in spuščajo po gozdnem grebenu nedaleč proč od doma, je prepredena s temnimi, različno debelimi trakovi. Obstojim pred njimi … in se odrinem. Preskakujem eno po eno, lovim sončna tla za pristanek. Tam sta vzporedni tanki senci, kot nalašč za »gumitvist«!

Potem samo hodim. Odpadlo listje še vedno marsikje prekriva tla. Poslušam, kako mi šelesti pod nogami; to je vselej prijetna glasba – poleg škripanja snega moja najljubša, ki jo ustvarja hoja. Listje sčasoma izgine in hodim po zbiti zemlji. Zvok korakov postane tišji, nekako bolj zamolkel. Koreninast svet ustvari spet svojo melodijo; nekako plosko zveni. Pozornost preusmerim na občutek, ki ga vzbuja hoja po različni gozdni podlagi. Ko stopam po listju, je popolno ravnotežje občasno na preizkušnji, noga ne stopi vselej na ravna tla. Ko se steza zmehča, se po telesu razlije prijeten občutek mehkobe. Ko se odrivam po koreninah v hrib, je korak trd, odločen in tudi telo se za spoznanje bolj napne.

In tam, med dvema drevesoma, so »vrata«! Pravzaprav so vsenaokoli, le izbrati je treba, katera odpreti. Najprej stopim skozi ozka, da se komajda stisnem skoznje. Razgledam se po prostoru, v katerem se znajdem, pozdravim bitja, ki so v njem. Zatem opazim široka in jih odprem na stežaj. Spet sem v novem prostoru, ki je drugačen od prejšnjega.

In zdaj? Prehod otežen! Čez stezo so padla debla. Lahko jih obidem, lahko pa se tudi skobacam čeznje ali splazim pod njimi. Oviratlon!

Več ur se takole potepam po gozdu, vmes kdaj samo hodim in se prepuščam mislim, potem se spet malce igram … Počutim se kot otrok, ki odkriva nove igre in z navdušenjem ponavlja že znane. Narava ponuja toliko priložnosti za igro. Ki pa ni nikoli groba, sliovita; vselej jo preveva nekakšna nežnost, lahkotnost. Ni lepših povabil k igri kot teh, ki nam jih ponuja narava.

Zatorej: igrajmo se v naravi in z naravo :-)!